en

Teja Reba: Kdo lahko reče »konec«?

Neforma #130, 28. 9. 2026, Španski borci

Lara Vejrup Ostan, Nika Podkoritnik, m preis in Špela Mastnak

Vabilo na Neformo #130 se začne z dvema mrkoma, ki ju ni bilo mogoče videti. Eden se je zgodil prepozno, drugega je zakril saharski prah. Nato preide k čakanju na rebalans, k politični blokadi in k teoriji, po kateri čas in prostor morda nista temeljni danosti vesolja. Šele po tem ovinku natančno določi kraj in uro srečanja: Španski borci, 28. september, ob osmih zvečer.

Kuratorja ne napovedujeta, kaj bodo Lara Vejrup Ostan, Nika Podkoritnik, m preis in Špela Mastnak naredile. Njuno besedilo postavi dogodek v čas, ki ga je težko zajeti kot en sam »zdaj«: nekaj se je že zgodilo, pa tega nismo videli; na nekaj čakamo, ne da bi vedeli, kdaj se bo zgodilo; nekaj bomo poskušali narediti skupaj, ne da bi poznali izid. Improvizacija v takšnem okviru ni preprosto umetnost trenutka. Njena sedanjost je polna preteklega in obrnjena k prihodnjemu.

Tudi med nastopom sedanjosti ni mogoče povsem ujeti v trenutku, ko se dogaja. Gib ali zvok še ne pove, ali je začetek nečesa, nadaljevanje ali sled, h kateri se bodo druge šele vrnile. Umetnice so si določile pet skic; vsako zaključi ena od njih, ko izreče »konec«. Beseda ne ugotovi, da se je skupno dogajanje izteklo. Odloči, da se bo izteklo zdaj. Poseže v možnosti drugih: v gib, ki bi se lahko nadaljeval, v zvok, ki bi lahko dobil odgovor, v čas, za katerega nobena ne ve, kaj bi še prinesel. Pravico do te besede so si podelile skupaj, vendar je ni mogoče nikoli izvršiti kolektivno v istem smislu. V trenutku izreka ima ena oblast nad trajanjem nečesa, kar ne pripada zgolj njej. Druge ji zaupajo, da bo presodila tudi zanje, ne da bi morale njeno presojo v tistem hipu deliti. Struktura zmanjša tveganje, da bi skica ostala brez izhoda; tveganja odločitve, kdaj končati, pa ne more prevzeti nase. Skupni dogovor sicer ne odpravi posamične odgovornosti. Ob gledanju sem se spraševala, ali je bilo tveganja manj prav zato, ker je izhod vedno obstajal. Ali bi se moralo dogajanje kdaj nadaljevati čez trenutek, ko ga je bilo mogoče zaključiti, ali pa se mu upreti? Zatem pa: zakaj sama tveganje najprej iščem v vztrajanju brez opore, v uporu, trku in nesporazumu – v vsem, kar lahko dogajanje preusmeri proti volji nastopajočih – ne pa tudi v dogovoru, s katerim so umetnice določile pogoje svoje izpostavljenosti? Ali me lahko preseneti tudi odločitev, ki jo ena sprejme, čeprav je nobena ne more predvideti? Ali v meni slučajno govori podoba improvizatorja, genija, ki se sam preda neznanemu, kot da je odsotnost zaščite znamenje umetniške svobode, medtem ko mi feministične prednice trkajo na vest in me opominjajo in sprašujejo: kdo si je lahko takšno izpostavitev privoščil, komu se je tveganje priznalo kot drznost in kdo je sploh določal, kaj razumemo kot tveganje?

Ena od umetnic gradi ksilofon. Njegova gradnja zavzame čas nastopa. Umetnica ne izbira le zvokov, ampak gradi pogoje, v katerih bodo zvoki lahko nastali. Izdelovanje sredstva in igranje nanj: kdaj se že začne glasbeno delo? In kdaj plesno? Z ogrevanjem, ki ga spremljamo, ali veliko prej –z izkušnjami izvajalk in z referencami, ki jih hote ali nehote nosijo v svojih telesih? Če inštrument nastaja pred našimi očmi, telo ni nikoli šele v nastajanju pred nami. Na oder vstopi s svojo zgodovino, ki je ne moremo v celoti videti, a je navzoča v tem, kar lahko naredi. Ponavlja se drgnjenje ob tla, ob telo, ob inštrumente. Drgnjenje, ki prikliče čiščenje, ki naj bi za seboj zabrisalo sled; drgnjenje, ki proizvaja nove zvoke, ki prikliče dotike, ki spomninja na samozadovoljevanje. Gradnja in čiščenje; v zgodovini dela različno vrednoteni in različno spolno označeni. Na odru teh dejanj ni več mogoče preprosto razporediti na delo, pripravo, umetnost in užitek. Telo drgne, material se upira, nekaj zazveni. Asociacije ne razložijo geste niti pomena; pokažejo pa, koliko zgodovine prinese gledanje k še tako neposrednemu stiku s površino.

Pogled večkrat potuje tudi k robovom odra, za zaveso, v temo. Tam se dogajanje ne umakne nujno iz prostora; umakne se gotovosti, da ga lahko v celoti vidim. Oder ima svoje mrtve točke, kraje, kjer telo lahko vztraja, ne da bi bilo ves čas razpoložljivo pogledu. Skrivanje? Morda. Toda iz teh krajev umetnice tudi naseljujejo prostor: njegovo širino, globino in meje, ki jih osvetljeno središče navadno prikrije. Ni jim treba najprej stopiti v ospredje, da bi spremenile, kje se dogodek odvija. Središče, geometrijsko mesto, kraj, kjer pričakujemo pobudo in prepoznamo avtorstvo. Zgodovina umetnosti pozna ceno izključitve žensk iz tega kraja. Pozna pa tudi zahtevo, naj ženska svojo prisotnost nenehno dokazuje z vidnostjo. Zato robov tega nastopa nočem razglasiti ne za podobo marginalizacije ne za prostor osvoboditve. Bolj me zanima, kaj sproži gibanje med vidnim in zakritim. Kdaj pogled sledí umetnicam v temo in kdaj jih čaka, da se vrnejo v svetlobo? Ali rob ostane rob zato, ker se tam dogaja manj vidno –  ali zato, ker še vedno vztrajam pri predstavi o središču? In kaj se zgodi z gledanjem, ko dogajanje ni tam, kjer ponavadi iščem njegovo težišče?

O tej improvizaciji pišem po dogodku, vendar se je to pisanje oblikovalo skozi leta skupaj z izkušnjami, zaradi katerih sem nekaterim elementom namenila več pozornosti in jih povezala med seboj. Besedilo lahko tem povezavam da obliko, ne more pa za nazaj določiti, kaj je dogodek pomenil za vse, ki smo bili tam. Prav tako kulturnopolitični čas, naslovljen v vabilu dogodka,ni ključ za razlago njihovih gibov in vzgibov. Pove pa nekaj o prostoru, v katerem se ta večer lahko zgodi. Neforma #130 označuje ponavljanje: možnost, da se ljudje vrnejo, se srečajo v novih zasedbah in skupaj naredijo nekaj, česar ni mogoče določiti vnaprej. Takšna možnost ni samoumevna in ne nastane spontano; potrebuje prostor, organizacijo in trajanje. Ko kulturnopolitični jezik govori o pogojih umetniškega dela, jih pogosto obravnava kot nekaj zunanjega umetnosti, kar je treba zagotoviti, da bi umetnost lahko nastala. Neforma to ločitev zaplete. Vzdrževani okvir srečevanja ni le predpogoj posameznega nastopa; skozi ponavljanje postane del same improvizacijske prakse. Njegove vrednosti zato ni mogoče izčrpati z opisom ali učinkom enega večera.

Ko to pišem, je 9. november. Poletni vročinski val je minil, prisilni dopust pa se je izkazal za precej vztrajnejšega od vremena. Na ministrstvu so medtem odkrili, da se lahko razpis, ki je mesece čakal na obravnavo, konča, še preden se začne ocenjevanje; isti pa se lahko začne skoraj takoj za njim. Država izstopa iz javnega zavoda za sodobni ples, ki ga je še spomladi ustanavljala. O prihodnosti kulture se tako odloča z dejanji, ki prihodnost drugih zamrzne. Prihaja zima, dobesedno. V Gazi ljudje še vedno nimajo varnega zavetja. Doma se pripravljamo na referendum, na katerem bomo odločali o zakonu, sprejetem maja. Čas in prostor se morda v neki teoriji porajata šele iz globljih razmerij. V političnem življenju ju za zdaj še vedno zelo konkretno razporejajo tisti, ki lahko odločitev odložijo, postopek ustavijo ali ljudem vzamejo prostor. Razen če si ta prostor in čas ljudje vzamejo sami. Študentke in študenti od Srbije do Francije in Italije, iz različnih razlogov in brez skupne partiture, prekinjajo čas, ki jim je bil odmerjen za čakanje: »konec!«. Konec ne zagotavlja izida. Ustvarja pa prostor, v katerem o prihodnosti ne odločajo več samo tisti, ki jo lahko odložijo.

Neforma #130 se je zgodila 28. septembra ob osmih zvečer. Tega časa ne morem podaljšati niti vanj vstopiti še enkrat, zato v besedilo neizogibno vstopa tudi vse, kar se je zgodilo vmes.